Day: April 28, 2017

Rožnik je simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov

Dolgoletna tradicija proslavljanja 1. maja je pravzaprav vsakoletni spomin na krvav začetek praznovanja delavskega praznika. Med številnimi spopadi delavstva s policijami in žandarmerijami nekdanjih protiljudskih režimov v Evropi in Ameriki v 20. stoletju, so se delavstvu najbrž najbolj vtisnili v spomin tragični dogodki v Chicagu leta 1886. Ameriška Zveza strokovnih sindikatov se je tako kot sorodne sindikalne organizacije na stari celini borila predvsem za skrajšanje delovnega dne in pravičnejše mezde. Množične demonstracije so bile napovedane tudi za 1. maj leta 1886 v Chicagu. Tega dne so se pričele na vsem ozemlju ZDA, zlasti v največjih mestih, mnoţične delavske demonstracije, ki so se nadaljevale še naslednje dni. Geslo demonstracij so bile: tri osmice: namreč 8 ur dela, 8 ur počitka, 8 ur kulture in zabave. Ali če prevedemo na našo situacijo in glavni podatek o Radiu KRIČAČ: 88.8. V našem primeru gre za MHZ, v delavskem takrat in vse bolj tudi danadanes pa gre za ure. 8 ur dela na dan in 40 na teden je tudi za sosobnega delodajalca, kapitalista pa sploh, čez glavo dovolj!

Rožnik je že davno postal postal simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov. Napredno delavstvo je na predvečer praznika kljub težkemu delu in utesnjenosti političnega režima vendarle našlo čas tudi zase. Na Rožnik so odhajali posamezno ali v skupinah po dva ali trije. Zbiranju v večje skupine so se izogibali, da ne bi bili na očeh policijskim agentom in oblastnikom. V hrib so se odpravljali zarana, že ob štirih. Takrat je ponavadi že zagorel sicer prepovedani kres v pozdrav delavskemu prazniku, katerega plameni so kljub temu veličastno plapolali in niso se dali pogasiti.

Dr. Dušan Biber o Radiu Kričač, vrednotah, svobodi in Udbi

O mladinskih akcijah, aktivističnem delu v OF, kako so ga vsaj dvakrat zajeli italijanski vojaki in potem tudi internirali v v Italiji, o prvem in hkrati edinem partizankem jurišu, ki ga je doživel, o delu vojnega dopisnika in propagandista, nenavadnem doživetju svobode, o raziskovanjih mednarodnih učinkih NOB in povojnih obračunavanjih, do katerih se je dokopal ob raziskovanju uradnih dokumentov tudi zavezniških vojsk in držav, aretaciji s strani jugoslovanske varnostne službe UDBA in življenju v kazenskem taborišču, kjer so kasneje zgradili veliko tovarno turbin Litostroj; O vsem tem smo se za Radio KRIČAČ pogovarjali z dr. Dušanom Bibrom,

Tudi o Kričaču, ki je bil tudi po Biberjevem menju izjemen uspeh OF, je v tem pogovoru pripovedocal dr. Biber, čeprav ga osebno ni doživljal in – razen enkrat leta 1942, tudi ni imel priložnosti poslušati. Zanimiv je tudi njegov pogled na spreminjanje vrednot, kar ni zgolj slovenski pojav, saj ga je treba opazovati v svetovnih razsežnostih. Pri tem navaja primer kapitalizma na Kitajskem, ki ga menedžerira komunistična partija. In tako, mimogrede, je omenil tudi dejstvo, da je v 25-članskem svetu ZBB NOV Slovenije le še pet partizanov… V pogovoru potrdi, da je bil pripadnik II. brigade VDV in na to obdobje veže svoje najboljše spomine. Prisluhnimo torej dr. Dušanu Bibru in kričačevcu Marjanu Roglju.

S takrat, leta 1941, 15 letnim fantičem in prav kmalu zatem tudi srednješolskim taboriščnikom in nato partizanskim vojnim dopisnikom in propagandistom, kasneje novinarjem in zgodovinarjem, za oblastne strukture v nekaterih obdobjih – če ne nevarnim pa vsaj neprijetnim in nezaželenim raziskovalcem, za UDBO pa sila zanimivih človekom, dr. Dušanom Bibrom, se je za Radio KRIČAČ pogovarjal Marjan Rogelj.