O prvem maju z Lidijo Jerkič, predsednico SKEI

Spoštovani! Poslušate, Radio Kričač, ki te dni, vse do 10. maja oddaja na radiodifuzni frekvenci FM 88.8 MHz; nekateri pa nas pa najbrž tudi gledate, če ne drugače pa prek medmrežja in spletnih naslovov www.radiokričač.si in www.radiokaos.info, kjer deluje uredništvo, ki je oddajanje Radia Kričač tudi pripravilo.

O sindikalnem delu in aktivizmu smo danes v času, ko se pripravljamo na kurjenje delavskih kresov, srečanja ter prireditve – Prazniku dela in delavskim pravicam v čast, že govorili. Predvsem skozi izbrano delavsko in uporniško glasbo, v oddaji, ki so jo pripravili v sindikatu Mladi plus, podpisal pa jo je Gregor Inkret.

Ljubljanski Rožnik je že davno postal postal simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov. Napredno delavstvo je na predvečer praznika kljub težkemu delu in utesnjenosti različnih političnih režimov vselej našlo čas tudi zase. V obdobju pred prvo svetovno vojno in med vojnama so ljubljanski delavci, pa rudi nameščensci in drugi meščani na Rožnik so odhajali posamezno ali v skupinah po dva ali trije. Zbiranju v večje skupine so se izogibali, da ne bi bili na očeh policijskim ovaduhom in oblastnikom, ki jim je praznovanje prvega maja šlo vedno v nos. Obvezni del praznovanj delavskega praznika je bilo tudi kurjenje kresov. Svoj čas so jig zakurili že dopoldne, kasneje se je ta običaj preselil v večer, saj je moč ognja in s tem delavskega upora z nočjo odsevala daleč naokrog.

Tako kot veleva tradicija, bodo sindikati tudi letos pripravili dvodnevno delavsko praznovanje na Rožniku. O tem smo v programu Radia KAOS nekaj že govorili, v dneh pred praznikom pa smo se o vsebinskih poudarkih letošnjega praznovanja pogovarjali tudi z Lidijo Jerkič, predsednica SKEI-a Sindikata kovinske in elektro industrije.

Rožnik je simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov

Dolgoletna tradicija proslavljanja 1. maja je pravzaprav vsakoletni spomin na krvav začetek praznovanja delavskega praznika. Med številnimi spopadi delavstva s policijami in žandarmerijami nekdanjih protiljudskih režimov v Evropi in Ameriki v 20. stoletju, so se delavstvu najbrž najbolj vtisnili v spomin tragični dogodki v Chicagu leta 1886. Ameriška Zveza strokovnih sindikatov se je tako kot sorodne sindikalne organizacije na stari celini borila predvsem za skrajšanje delovnega dne in pravičnejše mezde. Množične demonstracije so bile napovedane tudi za 1. maj leta 1886 v Chicagu. Tega dne so se pričele na vsem ozemlju ZDA, zlasti v največjih mestih, mnoţične delavske demonstracije, ki so se nadaljevale še naslednje dni. Geslo demonstracij so bile: tri osmice: namreč 8 ur dela, 8 ur počitka, 8 ur kulture in zabave. Ali če prevedemo na našo situacijo in glavni podatek o Radiu KRIČAČ: 88.8. V našem primeru gre za MHZ, v delavskem takrat in vse bolj tudi danadanes pa gre za ure. 8 ur dela na dan in 40 na teden je tudi za sosobnega delodajalca, kapitalista pa sploh, čez glavo dovolj!

Rožnik je že davno postal postal simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov. Napredno delavstvo je na predvečer praznika kljub težkemu delu in utesnjenosti političnega režima vendarle našlo čas tudi zase. Na Rožnik so odhajali posamezno ali v skupinah po dva ali trije. Zbiranju v večje skupine so se izogibali, da ne bi bili na očeh policijskim agentom in oblastnikom. V hrib so se odpravljali zarana, že ob štirih. Takrat je ponavadi že zagorel sicer prepovedani kres v pozdrav delavskemu prazniku, katerega plameni so kljub temu veličastno plapolali in niso se dali pogasiti.