Knjige so ga spremljale tudi v partizanih – vse do predzadnje sobote v marcu: Slavko Krušnik

Slavko Krušnik je bil, ko smo posneli ta pogovor, v 93-letu. Kljub častitljivi starosti, smo ga doživeli čilega, vedrega in še vedno z dobrimi in krepkimi energijami napolnjenega planinca in aktivnega občana, nekdanjega partizanskega tiskarja. Pred petimi tedni je umrl. Če bi le še (z)mogel, bi najbrž tudi iz svojega odhoda, iz smrti, za katero je vedno govoril, da ni nič drugega kot del življenja, napravil prvoaprilsko šalo. To mu je spolzelo skozi sipine časa, je pa vnaprej napisal poslovilni govor za svoj pogreb.

Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019 (1. del)

Za Radio Kričač smo že tretjo leto zapored zasnovali oddajo z izborom naših glasbeno-delavskih zgodb. Čas, v katerem živimo je, tako kot prejšnja leta, izjemno resen, zato tudi zahteva neposredno, kritično, subverzivno, staro in novo, glasno in bolj počasno muziko, ki nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo. Tokratni glasbeni izbor smo zasnovali v obliki več tematskih glasbenih poglavij, v katerih smo najprej zajeli nekatere starejše klasike, delavske pesmi ipd., ki nam pripovedujejo o pomembnih delavskih, kulturnih, socialnih, družbenih in drugih emancipatornih bojih. Živela prvi in drugi maj! Živel praznik dela! Naš in vaš! Naj nas vse spomni na vse bojevane bitke in izbojevane pravice. V času, ko nas toliko dela pod ceno, v času, ko kljub gospodarski rasti in velikih kapitalskim dobičkom dostojno delo in spodobno življenje nista samoumevna, je toliko bolj pomembno, da se postavimo zase in za vse!

Zakaj sem partizan! Koncert 6. maja v Cankarjevem domu, 70-letnica revije Borec

Mezzosopranistka Nataša Loborec Perovšek: Neizmerno sem hvaležna materi in očetu, da ste me v moji zgodnji mladosti naučila pesem s tem naslovom: Zakaj sem partizan. Koncert pripravljajo v sodelovanju z Založbo Sophia tudi v počastitev 70-letnice izhajanja revije Borec. Koncert bo povezoval Sašo Hribar, to je tisti človek s Koščakovega hriba, mestnega parka, tako rekoč malega Rožnika nad Grosupljem. Natašo Loborec Perovšek smo spraševali, če je tovariša Hribarja morda srečala na Poti sreče, ki po novem poteka tam po na novo urejevanem mestnem parku in hribu ali pa ga je uspela nagovoriti k sodelovanju zato, ker so Perovški in Hribarji s hiriba tako rekoč sosedje, če ne sosedje pa vsaj rojaki, landsmani…? Ne, je zatrdila. Zgodba se je začela že davno tega, ob neki javni prireditvi Radia Ga-ga na prostem. In človek s hriba (ja, pa z nacionalke tudi) je držal besedo.